Z ljubico ziher ne. Ni ravno pametna, a zelo premožna, tak da si ima namen zgraditi svojo lastno hišo oz. ji jo bodo starši. Ona tu ne bo živela. Naš pa verjamem, da tudi ne, saj smo s sosedi kot ena velika družina in ne verjamem, da ima toliko ponosa,da tega ne bo naredil. Še vedno vztrajam pri tem da hiša ostane cela, nočem pa se zakreditirat do konca življenja. Eno je, da je vrednost veliko večja, kot so dejanske kupnine. Ne bi rada izgubila polovico denarja,ki smo ga s trudom vložili v naš dom. On lahko brez problema živi v najemniškem stanovanju ali pa si kupi drugo. Jaz pa v bloku umrem! pa pes in maček? Dodaten problem je, ker hiša stoji v res idiličnem okolju, na podeželju, v višjem predelu in zato tudi kupna cena ni realna. Če bi bila hiša nekje na ravnem bi bilo drugače. Drugo je, da je apsolutno prevelika in v tem času kao recesije ne pričakujem poštene ponudbe. Veš, ko jeza in tista huda žalost mine, prideš do zaključka, da je že moralo biti zako in iščeš najbolj pametno rešitev. Dejstvo je, da vsi delamo napake in zato vedno nekdo drugi trpi. Otrok nimam namena trgati iz njihoveha doma, šole ,vrtca... Njega pa itak ni bilo dosti doma: služba, fuš, harmonika, koranti... Ta mali niti ne vpraša kje je! Sedaj pač eno noč spi doma(pride pozno), drugo pri njej, potem je kako popoldne 2 uri doma pa spet odide...V tem trenutku je najboljše da se za en čas odstrani. Mogoče se bo hiša res enkrat prodala, ampak šele takrat, ko bodo boljši časi za to.Ne verjame, da bo on kdaj živel v hiši, je pa res da nikoli ne veš kaj se zgodi in bo verjetno lahko še srečen, če bo imel svoj dom.Midva imava nek poseben odnos. Dejansko se imava rada in vsak nov dan prinaša nek boljši zaključek.Sedaj ima čas, da zazmisli o svoji prihodnosti in odraste. Jaz sem že, in kljub temu kar mi je naredil, vedno sem bila prepričana, da ga zabrišem ven in uničim do konca. Kljub vsemu mi ni vseeno za njega, zato puščam odprtih več poti. Naj se zgodi, da vse prodava in greva vsak na svoje..Kaj pa če prideva spet skupaj? Kdor ljubi odpušča, sicer pa to ni vprašanje mesecev, ampak let! jaz si moram življenje na novo zgraditi- brez njega, ni lahko ,ko se uležeš v prazno posteljo in zjutraj sam zbudiš...Verjamem pa, da bova ostala dobra prijatelja...
Ni pomembno,kako velik je uspeh,pomembno je,da smo mi z njim zadovoljni.