Pa saj si dal špegle gor ( 8) ), zdaj so pa barve krive, bi še tiste čez poden pira pogledal, ampak ko je pir prazen ma tist poden neko dioptrijo, ki pokvari sliko. Definitivno pomaga nov pir. Po možnosti v flaši. Dioptrija podna se postopoma zvečuje.
Simek, ko bi ti vedel kaj vse sem jaz počel (sicer je bil na gredah najprej voluhar, ko sem njega prepričal, da je pri sosedu lepše in predvsem varneje, je po njegovih rovih prišel še črnuhar. Začelo se je (verjetno kot pri večini) z pastmi in kosom zelene v njej. Rezultat: v tednu se jih je nalovilo deset sivorjavih debeluharjev. Dokler se enemu ni uspelo izmuzniti, pa sem imel zanke v pasteh zamenjane z žičnimi in tremi trni na vsaki. Sledeča faza je bila ta, ki jo ti opisuješ. Uspeh je bil zagotovljen nekih pet ali sedem dni, nato je bilo po starem. Sledeča borba je izgledala takole: je štromar kupil karbid, pa ga treščil v tisto črno luknjo, pljunil (nalil vodo) nanj, na luknjo pripeljal štrom 12V DC in nanj priklopil računalniški ventilator, da je tisti acetilen potiskal v vse rove. In ko sem po nekaj minutah prikuril, je letela zemlja u luft tudi 20 metrov stran. Katerikrat tudi v mojo betico. Rezultat: smrtna tišina za kaka dva tedna. Nato me je kap, kupi spet nariti na gredah, zeleno vidiš kako se trese, pa ni bil potres, narediš korak, potihne, nato pa spet "potres", prične žret zeleno pred mojimi očmi. Sem si kar predstavljal, kako mi nekih 10 ali 15 cm nižje kaže fakiča. No in potem sem šel na en posel v Feryjeve revirje, Bločani kot kaže vedo, kako se streže tem stvarem (nadlogam), mi eden prišepne - vzemi voluharico. Kaj pa je to za en hudič, si mislim, pa ga tako okoli ovinka potipljem, da nebi izpadel preveč bebav, kako to dela, kaj za ena žval to je. Pravi: na Bloški polici imaš jagrsko trgovino pa jo tam kupi. Se ustavim tam v trgovini (mislim da je bila trgovina Srna), pa mi prodajalec porine v roke en polkilski štirioglat kos kovine v roke. Mu pravim, da imam motiko za okopavanje že doma. On pa - tole je voluharca, lohka pa tud z motiko probaš voluharja.... tolč. Gledam jaz tisti kos pleha, ko mujo spejsšatl. Pa mi še pojasni, kako stvar dela: odviješ vijak na vrhu, zapneš varovalko (da ti pomotoma prstov ne odtrga, ko se igraš s smodnikom) priviješ vijak z kapslnom nazaj, odpreš voluharju njegov rov, previdno postaviš "spejsšatl" pred luknjo v rov in greš. Pa varovalko ne smeš pozabit dat dol. Ker drugače bo namesto buuuuum le škljoc. Pričneš z odštevanjem. In običajno je počilo prej kot v desetih minutah. Al kako so že rekli pri spejsšatlih - lift on. Me je sosed sicer nekaj dni malo postrani gledal, mi pravi, kaj hudiča se greš, saj še ni silvester. Od takrat debeluharjev ni bilo nikoli več. Se je pa čez mesec privlekel tisti črnuhar, verjetno po autobanu, ki so jih voluharji naredli, ampak njemu vrt ni bil dovolj, mi ∏zda kupčke prične delat tam, kje ponavadi kosim. In ker to počnem ponavadi iz veselja in za sprostitev, sploh ko me moja razkajfa, sem mu jasno napovedal tretjo svetovno. Spet poiščem tisti spejsšatl, mu nafilam busterje, pripravim za lift on, je dvakrat poletu in sedaj je res mir že več kot deset let. Ameri so medtem ukinli spejšatle, jaz svojega tudi, tako kot na njihovih, se tudi na mojem nabira prah v garaži. Pa ne da ne maram teh živali, samo doumeti morajo, da je čez škarpo lepši lajf z svetlejšo prihodostjo. Predvsem z možnostjo doživeti starost, sicer z nekoliko manj zelene, je pa varen. Lajf, namreč. Tko da ne men o mopedu. Si slučajno nabasal na črnuharja, ki je bil že takrat ekološko osveščen in pristaš EV-jev, pa mu je auspuh zasmrdel. Al pa Štajercev ne mara. Verjetno je reku, jaz se ne grem, tile so čist opiljeni, imajo že kar svojo vojsko.