Vem, da ne spada v temo. Ne bom jezen, če bo kakšen moderator zbrisal.
Se mi zdi, da moram to povedati:
Se ne čudim razvoju današnje družbe, ko je en sam upokojenec v velikem stanovanju ali svoji hiši sam. Današnja mladina si začne ustvarjati družino (nekateri sploh ne) šele pri 35 letih. Sem prepričan, da v veliki meri k temu pripomore naš
egoizem. Važno je, da bo zame. Za svojega otroka poskrbim le toliko, kot je nujno zaradi zakonskega predpisa.
Citat: bi otrokom naredil svojo kopalnico, medtem ko bi vstop v glavno kopalnico naredil ob glavni spalnici.
. V isti etaži naj imajo nedoletni otroci svojo kopalnico, da ne brskajo po mojih stvareh. Da sem brez skrbi o higjeni v moji kopalnici. ...
Citat: Otroške sobe so prevelike glede na spalnico.
Le zakaj bi otrok imel več prostora kot jaz?
Citat: Začetka stopnic jaz nebi dajala k vhodu. Če me pa kaj moti je pa to to, da greš v deževnih/zasneženih dneh v copatih v zgornje nadstropje mimo vhoda, kjer je kar naprej vsaj malo mokro, kamor vsi vstopajo s čevlji
Res je ob dežju tam nekaj mokrote in umazanije. Z dobro organizacijo vetrolova in občasnim čiščenjem pa je vedno možno priti v copatih iz dnevne v mansardo.
Ja, hišo delam zase. Ko mi polnoletniki dojadijo, jim prepovem vstop v mojo dnevno sobo in s tem prehod v mansardo. Ali mi niso dojadili zaradi mojega egoizma, ki sem ga otroku kazal od njegovega rojstva naprej? O tem, da bi moj otrok s svojo družino živel v moji mansardi pa niti ne pomislim. Naj si zgradi svojo hišo ali najame stanovanje. Je odrasel, naj se v življenju znajde. Le zakaj bi mu jaz dajal zastonj stanovanje, včasih kosilo, morda tudi zanj plačeval elektriko, vodo, ... ? Naj spozna, kaj je samostojno življenje. Tudi jaz sem se v njegovih letih moral marsičemu odrekati, ko sem gradil hišo.