[papez46]

Jah, ko pride do dedovanja, zna biti krvavo. Pa ne pričakujem tega, ampak se je dogodilo že tudi tam, kjer je bilo najmanj pričakovano. Če se prej ne uredi dedovanje, sestri pripada pol hiše - ali izplačilo. Naj potem takrat izplačujem svoje investicije in finančno podporo njeni mami? Kot svetuješ, najprej vse črno na belem.

Ni nujno. Če se ljudje "hočejo" pogovarjat in se tudi na koncu kaj "dogovoriti", je - tudi pri tebi - dokaj enostavno.

Praviš, svakinja je na svojem. Krasno.
Hiša tvoje tašče je danes v nekem stanju. Kakšnem - veš ti in tvoj partner, pa seveda tašča.
Pustimo dedovanje pri miru - in privoščimo tašči vsaj še 20 ali več let lepega življenja. Skupaj z vami in tvojo svakinjo. Zakaj bi se kregali - če glih ni potrebe.

Kaj sem sploh začel napletati ..... :roll: ...... a ja, tako za hišo, kot za taščo bo nekako treba poskrbeti. Če hišo in taščo pustiš sedaj tako kot je ( in glede na tvoje navedbe o finančnem stanju tašče sedaj in v prihodnje ), bo čez 20 + let, ko bi bilo morda kaj za dedovati, ta dediščina vredna malo ali NIČ.
Tašča sama hiše NE bo mogla rihtat, otroci so vsak na svojem in poleg svojih obveznosti - in ker ne vedo kaj bo - tudi nimajo interesa vlagati ............. - torej bo šlo vse skupaj v "franže". Pri nas, žal, velikokrat viden scenarij.

Upam si trditi, da če bosta verjetno vse stroške z vzdrževanjem hiše imela ti in tvoj partner, bo to v naslednjih 20 + letih kar velik zalogaj. Poleg prenove v dve funkcionalni enoti. Če recimo svakinja v teh 20 + letih v vse skupaj ne vloži NIČ, ne tako in ne drugače, sploh ne vidim problemov.

Samo o vsem tem se morate vsi skupaj pogovoriti in si naliti "čistega vina" in brez ovinkov jasno povedati, kdo kaj bi, oziroma kdo kaj BO!
In tako naj potem tudi bo.
Če svakinja nima interesa, super. Če ga ima - tudi prav. Ampak vsaj dejansko veš - pri čem in na čem si in potem odločitev za "gremo mi po svoje - in na svoje" ni težka, ni zamer in ni nejasnosti.

Če tak jasen in odkrit dogovor NI možen, potem pač itak varijanta 2 - na svoje, z taščo, hišo in svakinjo pa ...... bo kar bo - ko bo. :wink:

[Nina dži]

Da ne bo pomote, ne želim, da se karkoli prepisuje name. Na partnerja, seveda. Gre zgolj za zavarovanje, da ne bi v primeru razhoda ostala praznih rok oz. s kreditom za tujo hišo.

[medo9]

Narobe razmišljaš.
Na oba se mora prepisati, saj bosta oba sofinancirala prenovo.

[Nina dži]

Ni tako, da po določenem času skupnega življenja vse postane "najino"?

[papez46]

Da ne bo pomote, ne želim, da se karkoli prepisuje name. Na partnerja, seveda. Gre zgolj za zavarovanje, da ne bi v primeru razhoda ostala praznih rok oz. s kreditom za tujo hišo.

:roll: Tega, oziroma takega rizika, pa ne krije nobeno zavarovanje. Žal!

Tole so potem "igre brez meja". In kot je napisal predhodnik - oba - ti in tvoj partner morata biti lastnika. Nenazadnje se tvojemu partnerju - nikoli se ne ve - kaj primeri ( brez kakih misli na kar koli, ampak življenje prinese marsikaj ), pa si na istem. Torej če je le partner lastnik, si tako v enem in drugem primeru - praznih rok in z kreditom.

Ampak o takih stvareh razmišljati in delati "varovalke" že v samem štaru, oziroma še pred njim, je "sizifovo delo".

Si upam trditi, da nikoli, ampak resnično nikoli, ne moreš urediti in predvideti ter imeti vse pod kontrolo, pa če se še tako trudiš in imaš 100 + eno zavarovanje in 1000 polic.
Samo življenje bo definitivno poskrbelo za tisto :oops: 1001 možnost, ki je nimaš pošlihtane. :roll:

[papez46]

Ni tako, da po določenem času skupnega življenja vse postane "najino"?

Ja, načeloma je to v "zakonski zvezi" avtomatizem, v izven zakonski skupnosti pa je malenkost drugače.

[lartep]

Če bi bil tvoj mož edini dedič, potem bi še razmišljala o varianti 1. Tako pa ne.
Če pa ti še vedno to smatraš za opcijo, se pa prvo vsi usedite in pogovorite. In če boš odkrito povedala , kaj vidva pričakujeta, boš ugotovila tudi kaj o tem menijo drugi, tašča in dediči. Ne mislit, da veš, kaj drugi mislijo.

Poiščita parcelo s podrtijo, le toliko, da so gor priključki in kvadratura za komunalni prispevek.
Tudi jaz se razumem s taščo, a le zato, ker ne živimo skupaj.

In ne postane vse vajino. Se upošteva, kdo kaj prinese v zakon. Darilo možu ostane njegovo, ne dobiš ti pol.

[đozo]

...ja,tako je....kar meni izroči moja mama,je samo moje,če me zarad moje eventuelne ljubice,postaviš pred prag :wink: ....tvojo soinvesticijo pa boš morala dokazovat z računi na katerih bo tvoje ime

ps

...kot pravi pero lovšin,ti lahko predlaga tudi tvoj zvesti mož "lahko se pa gremo drugače..,samo en majhen poljub mi dej in vse bo koker prej

...zdaj pa si predstavljaj svoje eventuelne občutke

ps
pa ne mi zamert prosim

[delfincek5]

Še jaz bi ti svetoval, da če se odločiš za bivanje pri tašči, bi bilo smiselno se prej sploh pozanimat kaj in koliko lahko dograjujete. Pridobi si lokacijsko informacijo, kjer ti piše koliko lahko dvigneš nadstropje in kakšen je lahko največji gaberit hiše, ipd... Da se ne boste že vse zmenili, odprli šampanjec potem boste pa ugotovili, da ne smete narediti tako kot imate zamišljeno!

Sva bila pa z ženo v podobni dilemi, in sva se na koncu odločila za nakup starejše hiše. Zaenkrat nama še ni žal.

[knedl]

še moje mnenje. stran od tašče in se zapufajta za svojo hišo! moja izkušnja in ena tona drugih tudi...pri nas je šlo tako daleč, da zdaj z njegovim sorodstvom sploh nimam stikov (ne obžalujem) in kar se mene tiče, ne rabim več nobenga nikol videt. aja, pomemben podatek. živela sva v mansardi, v hiši starih staršev, lastnica je pa tašča. z enim otrokom in drugim na poti sva v enem mesecu v najini hiši bivalno opremila en prostor in čeprav živimo v kletnem prostoru z okni sicer in še v precej nedodelani bajti, smo na SVOJEM. ne veš kakšen je to filing, zato pogum in bejžta stran.

[_roŽca_]

No da se še jaz oglasim, glede na to da sva bila pred časom v ne ravno isti, vendar pa kljub temu podobni situaciji, torej ali ja ali ne mansarda pri mojih starših.

No miva sva se odločila da ja, ker je močno prevagalo dejstvo, da se nama za takšen podvig ne bo potrebno zakreditirati (če pa že pa bo pa to minimalno). Je pa dejstvo, da sva pred odločitvijo imeli pogovore tako s starši kot z mojimi sorojenci. Najprej so me/naju malo čudno gledali zakaj bi midva to tako ločeno pa vse določeno itd. potem pa se je stvar malo prespala in se odvila v pravo smer (še vrt bo imel vsak svoj).

Kar sem želela povedati je, da če je že v začetku prisotno kakšno pogojevanje glede ureditve, ki ni vezana na nujno funkcionalnost, potemtakem investicija v sobivanje ni ravno najboljša izbira.
V kolikor pa se po dobrem razmisleku in odkritem odgovoru najdejo skupne poti, mislim, da je papež že povedal vse...

Kakorkoli, ne vem kako se bo izšlo pri nas, vsekakor pa je začetek obetaven. Nobenih težav ob zmišljevanju pri podiranju sten (kjub temu, da sta starša pred 7 leti obnovila kopalnico, ki sem jo ravno danes podrla)...Vendar smo bili tako dogovorjeni že v štartu. Z vsemi. In bo use tudi na papriju, pri čemer bova oba s partnerjem lastnika.

Pa srečno!

[bajo7]

Saj tašče so lahko čisto ok, moja je že takšna, je pa res, da živi 15km stran )
Velja upoštevati pravilo: tašča živi preblizu, če lahko pride v copatih na obisk ;-)

[hector]

Ni tako, da po določenem času skupnega življenja vse postane "najino"?

Ja, načeloma je to v "zakonski zvezi" avtomatizem, v izven zakonski skupnosti pa je malenkost drugače.

kako pa se potem v SLO oz. EU obravnavajo defacto zveze?

sem bil 100%, da je po x letih isti šmorn a je prstan na roki ali papiga na rami

[SabinaV]

No ja ni vse tako črno, eni lahko čisto ok funkcionirajo in živijo skupaj po več generacij. Je pa res da smo ljudje različni pa ne samo starejše generacija tudi mlajša.
Pri nas je že bilo tako, da bi po planu naj midva z možem delala mansardno pri tašči in tastu, pa sva se midva skupaj dol vsedla in skupaj ugotovila da midva pač nisva za takšno bivanje. Nisva tako prilagodljiva, da bi se prilagajala še drugim v hiši in okolici. Pač želiva svoj mir. Na začetku je bilo prisotno kar nekaj slabe volje zakaj pa tako,... no ko so se sprijaznili pa sedaj čisto ok funkcioniramo. Ko se vidimo se imamo čist fino tudi kakšen skupni vikend ni problem. Če bi živeli skupaj bi se pa cello življenje ugibali en drugemu.
Ko sva midva zavrnila mansard sta jo uredila svakinja in njen mož in brez težav živita pri njih. Oni se ne obremenjujejo s taščo in tastom, kej si onedva mislita pač naredijo po svoje in to je to.

Kaj hočem rečt je to da lastnika hiše v obeh primerih ista le drug otrok živi v mansard in je situacija zelo različna. Tako da jaz bi vsakemu najperej predlagala da si s partnerjem dogovorita kaj onedva lahko in kaj ne, kako blizu lahko spustita druge in kako bo ko bodo enkrat otroci, jima do všeč če jih drugi vzgajajo ali ju bo to motilo,...
Nato se šele ozirati na druge.
Poznam kar nekaj primerov ki prav dobro funkcionirajo skupaj in ne razumejo zakaj midva gradiva hišo ko bi pa lahko bila ali pri mojih ali pri njegovih.

[zanka]

Zakaj nihče ne reče Mladi so čist Ok, samo da so magari na sosednji parceli? A ta mladi so pa brez vsake tančice "krivde"? Midva s presvetim očitno malo drugače misliva, sva bolj iste generacije.Problem je v tem, da marsikdo ne živi "sobivanja" ampak egoistično misli nase. Najsigre za ropot, pospravljanje skupnih prostorov, opravljanje del, ki so za dobrobit celotne skupnosti....