Rekla bi, da smo danes šli ne samo od gostote naseljenosti k estetiki, ampak tudi od estetike k modi ali morda celo k religiji. Sicer za tak esej, kot se mi zdi, da bo nastal sedaj, ponavadi ne najdem dovolj časa, a se mi zdi, da je v pomembnih temah dobro imeti čim več zelo različnih mnenj. Če se vsi vedno popolnoma strinjamo, se nič pravega ne spremeni.
Zelo dobro razumem in podpiram našo trenutno potrebo po moderni arhitekturi, torej arhitekturi, ki jo poskuša graditi veliko slovenskih graditeljev in o kateri govori tudi gkroupa. Ljudje skozi svoje domove udejanjamo načine, po katerih bi v določenem obdobju radi živeli. V primerjavi z našimi davnimi predniki smo v povprečju (vem, ne vsi) pravi srečkoti - imamo sorazmerno dovolj hrane, vode, nekje na toplem za spati, ne pešačimo desetine kilometrov po snegu in mlakah vsak dan, na srečo nimamo nobene vojne, kar je precej bolje kot včasih. Imamo velike nakupovalne centre, kjer lahko kupimo skoraj karkoli, kamor redno romamo in se zalagamo s potrebno in nepotrebno kramo, ki jo potem vlečemo domov in hranimo za slabe čase, da se nam prenekatera praši po omarah, kleteh, podstrešjih, okrog hiš in zato rabimo še večje hiše. Za razliko od pred 50 let smo hiperinformirani z resničnimi in lažnimi novicami iz vsega sveta in vesolja, imamo globalno računalniško mrežo, kjer lahko vsi dolgočasneži dolgovezno trobimo svoje religije o čemerkoli že in drugi celo trošijo čas, da jih berejo

. Kup stvari gre narobe, politiki se kregajo, smetimo vse naokrog, zrak je slab. Vsega je polno. Preveč. Prepolno. Prezapleteno je, lepo bi bilo, da bi bil svet bolj preprost, da bi nekako funkcioniral. Zato si precej želimo, da bi bile naše hiše preproste, brez nepotrebne navlake, brez nefunkcionalnih okraskov, želimo si odprte prostore, svetlobo, poceni toploto, preprosto razkošje, mir brez nepotrebne navlake. Na srečo imamo vedno boljšo tehniko, ki nam to omogoča. Arhitekturna smer, ki se ji reče (v variantah) včasih funkcionalizem, včasih minimalizem, včasih racionalizem ali modernizem, nam lahko da natanko to. Seveda ima estetiko. Povsem svojo estetiko, kjer je prava funkcija največja estetika. Čiste linije, jasne geometrijske oblike, brez nepotrebnih okraskov, samo res pomembne stvari. Funkcija določa obliko in lepoto. To je smer, ki jo današnja arhitektura ubira zadnjih nekaj let in je povsem na mestu, saj ima tudi prave odgovore na vremenske spremembe, ki se nam obetajo. Tako ni čisto naključje, da je sedaj veliko ljudem všeč.
Zdaj pa k modi. Modernizem ni izum današnjih dni. In za povrh niti ni zrastel v slovenskih možganih. Pravzaprav je dedek izpred leta 1900, od takrat je moderen in staromoden že nekajkrat, posebej močno po letu 1930 in v petdesetih/šestdesetih prejšnjega stoletja. Torej se z današnjo arhitekturo po časovni liniji temeljito oziramo v zgodovino, prav tako kot tradicionalne veje arhitekture, le da v druge čase, kraje in druge življenjske okoliščine. Osnovna filozofija gradnje je podobna kot v Le Corbusierovih časih, le tehniko imamo na srečo bistveno boljšo in zato smo lahko še bolj funkcionalni. Ponavljamo arhitekturno miselnost po 1. in tudi 2. vojni in smo tudi v funkcionalizmu temeljito povezani z našo zgodovino, kar je prav. Danes pač povzemamo to. Nič kaj estetsko drastično novega nismo izumili, samo zdaj deluje, kot da naše duše rabijo prav ta duh. Ta estetika je natanko danes bolj prava kot kaka druga, zato je prav danes funkcionalizem tako moderen. In od tam krademo ideje, pa le si to priznamo ali ne. Tudi današnje moderne hiše so tako le kopije s samosvojimi dodatki.
Tradicionalizem (da se ne bomo še naprej žaljivo pogovarjali o »marcipanovih tortičarjih« in »PVC gradičkarjih«) je na naših krajih tudi imel svoje trenutke popularnosti. Kaj trenutke, ere. Pod tem imenom, da ne zapletam s še več podrobnostmi, razumem vse »one druge smeri, ki so se borile in izmenjevale z vrstami modernizmov«, katerih skupna črta je bila, da je neka druga estetika zasedla prvo mesto in prehitela funkcionalnost. Gradovi so na Slovenskem že nekje od enajstega stoletja, tako da bi jim težko očitali, da niso sestavni del slovenske krajinske kulture, in tu pa tam je bil celo kak Slovenec graščak

. Če bi jih bilo več, bi morda imeli drugačni narodnostni stereotip. Cerkve stojijo, odkar verujemo. Značilni kmečki hiši ne moremo očitati, da estetsko ne ustreza v naš svet, ker so tam živeli predniki večine od nas. Primorska hiša je taka zato, ker se je upirala vetru in vročini. Hiše v mestih so odraz meščanstva, iz katerih je slovenski narod dobil duha in moč. Ja, te stvari danes morda ne dajo tega, kar potrebujemo – so nekako preobložene, preokrancljane, pocukrane. Neuporabne za naš čas. Zato niso mainsteam. A še kako so potrebne za čase neke druge vrste, ki jih je pa bilo v preteklosti veliko in zagotovo še prihajajo.
Pa da se vrnem na modernizem. V preteklosti je izumiral in se spet vračal. Če je tako uspešen, je vprašanje, zakaj je umiral in prepuščal svoje mesto tradicionalnim smerem? Ponavadi so se ljudje nasitili preprostostosti in si zaželeli kaj drugega. Kak okrasek v življenju več, malo manj sterilnosti, malo več ekspresionizma duše namesto prikaza tehnike. Malo več drugačne estetike. Kak sladkorček za posladkat življenje. Malo bolj bogat vzorec na belih ploščicah. Teksturo v materialu. Drugače položen parket. Nekaj drugačnega. Stanje družbe se je spremenilo in s tem potrebe po tem, kakšna so domovanja. In je minimalizem šel.
Vsi stili se ozirajo v preteklost, pa naj v trenutku največje popularnosti zgledajo še tako sodobni in času ustrezni. Morda samo malo drugače kombinirajo osnovne sestavine, a v estetiki je v naših treh dimenzijah težko izumiti nekaj čisto popolnoma novega. Vse osnovne oblike so že davno bile uporabljene. Zato pač nima smisla prepovedovati nečesa, kar se bo zagotovo vrnilo v kateri od svojih pojavnih oblik, na račun ekskluzive nečesa, kar bo verjetno v podobnem obdobju postalo začasno nemoderno, čeprav se mu danes reče modernizem.
In če se že vprašamo, kaj bo ostalo za nami čez 100 let? Če niste izjemen poznavalec zgodovine, arhitekture ali umetnosti, boste z današnje perspektive za hišo iz l. 1908 težko rekli, kako arhitekturno »prav« je bila zgrajena. Hiša bo samo eden od izrazov tistega časa, morda ne čisto standarden, a zagotovo pristen. Tako kot so pristne tradicionalne kopije hiš, ker so jih postavili v tem času živeči ljudje, kot tudi so pristne moderne kopije hiš, ki so jih prav tako postavili v tistem času živeči ljudje. Na povsem enak način so danes za čez 100 let pristni gradiči in moderne hiše.
V vsakem obdobju(danes, pred 100 leti) in stilu (modernem, tredicionalnem) bomo gradili kreature, za katere bodo rekli, da so neokusne. Povsod bodo obstajali ljudje, ki bodo skozi hiše in avte na ta način hranili svoj ego, ne glede na uradne ovire in prepovedi. Prav tako bodo v lepih mestnih ulicah iz prejšnjih časov podirali lepe stare hiše in namesto njih postavljali moderne. Duh preteklih časov se bo za vedno izgubil. V lepih modernih naseljih bo kak kandidat zazidal tradicionalistično skrpucalo. Duh sodobnosti bo popackan, oči bodo bolele. V obeh primerih škoda. A čez 100 let bo to pač zgodba zanamcev o tem, kakšni smo.
In ker je zgodovina lepo povedala, da se stanja družbe in z njim arhitekturni stili spreminjajo, jaz ne bi kar tako prepovedovala zidanja nečesa, kar sedaj ni moderno. Ker vem, da je v obeh nekaj lepega in dobrega, sicer se ne bi ohranila. In ker ne bi želela, da bi zaradi novega stanja duha čez npr. 20 let prepovedovali današnji modernizem, ker pač ravno takrat ne bo moderen. Naše okolje je, kakorkoli že gledamo, mešanica tradicije in modernega in oboje ima tu svoje mesto. Za gabarite in ostale tehnikalije pa, kot omenjeno v prejšnjih postih, skrbijo državniki optimalno dobro, ponekod preveč, drugje premalo. Tisti, ki ne nameravajo pretiravati, imajo dovolj dobre omejitve ali smernice, ostali pa se bodo tako vedno in kljub vsem prepovedim znašli po svoje.
Alain de Botton je v svoji odlični (moderni

) knjigi »The Architecture of Happiness« zapisal: ni lepšega ali gršega stopnišča, sta samo odraza dveh različnih stanj duš.
Zato ne ubijmo kravatarja v vaški gostilni, ker bo morda v istem lokalu, le da ob malo drugem času, tja povsem pasal. Morda že v nedeljo, ko bo gostilna gostila kakšno ohcet in bo kdo v drugi opravi bela vrana.
No, a sem dosegla rekord najdaljšega posta dneva? Obljubim, da v tem topicu o tej temi ne črhnem več besede.