Služnostna pot
Služnost je stvarna pravica na tuji stvari. Zagotavlja določeno oblastvenost na stvari, vendar ne najširše (širša je lastninska pravica) Omejuje lastnika stvari, zato ne more obstajati na lastni stvari. Oblast nad stvarjo se v primeru služnostne pravice deli med lastnika stvari in služnostnega upravičenca.
Služnostna pot je stvarna služnost, to pomeni, da je ustanovljena v korist stvari. Pomeni, da lastnik gospodujočega zemljišča (to je tisto zemljišče, v korist katerega je služnostna pot ustanovljena, torej tisto, do katerega se pride po služnostni poti) lahko preko služečega zemljišča (tisto zemljišče, po katerem poteka služnostna pot) hodi oz. vodi, odvisno od tega kako je služnostna pot določena. Lahko je določena zgolj za hojo, lahko pa tudi za vožnjo z vozili.
Pridobitev služnosti poti
Služnost se lahko pridobi na podlagi pravnega posla (pogodbe), s katerim se lastnika gospodujočega in služečega zemljišča dogovorita o ustanovitvi služnosti. Ta dogovor se mora nato vpisati v zemljiško knjigo.
Služnost lahko nastane na podlagi sodnih ali upravnih odločb. To se zgodi navadno primeru, ko lastnik gospodujoče nepremičnine le te brez služnosti na služeči nepremičnini ne more uporabljati.
Stvarna služnost se lahko pridobi tudi s prisposestvovanjem, in sicer tako, da je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služeče nepremičnine pa temu ni nasprotoval. Seveda prisposestvovanja ni, če je lastnik gospodujoče stvari izvrševal služnost tako, da je zlorabljal zaupanje lastnika služeče stvari ali da se je pri tem uporabill zvijače ali sile.
Prenehanje služnosti poti
Tudi o prenehanju služnosti se lastnika zemljišč lahko dogovorita s pravnim poslom, ki ga je treba vpisati v zemljiško knjigo.
Nadalje služnost preneha, če se lastnik služeče stvari izvrševanju služnosti upre, zaradi česar je lastnik gospodujoče stvari ne izvršuje 3 let.
Služnost lahko tudi zastara, in sicer v 20 letih, če v tem času lastnik gospodujoče stvari služnosti ne izvršuje.
Lastnik služeče stvari lahko tudi sodno zahteva, da pravica stvarne služnosti preneha, če le ta postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari.
Varstvo služnosti poti
Če kdo lastniku gospodujoče nepremičnine neutemeljeno preprečuje izvrševanje služnosti, potem ima možnost vložiti tožbo, s katero zahteva, da se preprečevanje preneha.
Nujna pot
Slovenska zakonodaja definira nujno pot kot stvarno služnost. Nujne poti se ustanavljajo zaradi pomanjkanja potnih zvez med posameznimi nepremičninami in javnim potnim omrežjem. Kakor pri služnostih tudi pri nujnih poteh obstajata dve nepremičnini, in sicer gospodujoče zemljišče in služeče zemljišče. Za ustanovitev nujne poti morajo biti izpolnjene osnovne predpostavke, in sicer:
da nepremičnina nima potne zveze z javnim potnim omrežjem, kar pomeni, da potrebna, oz. potrebna povezava med nepremičnino in javno potjo, ne obstaja. To lahko pomeni, da poti sploh ni, ali pa, da pot je, vendar je neprimerna za redno gospodarjenje in uporabo gospodujoče nepremičnine;
da se z nujno potjo ne onemogoča ali znatno ovira izkoriščanje ali uporaba zemljišča, po katerem naj bi nujna pot tekla;
da z ustanovitvijo nujne poti nastane za gospodujoče zemljišče večja korist, kot pa znaša škoda, ki zaradi ustanovitve nujne poti nastane na obremenjeni nepremičnini.
Temeljno načelo je, da se morajo nujne poti izvrševati pošteno, kar pomeni, da se morajo izvrševati tako, da je škoda, ki nastaja za obremenjene nepremičnine čim manjša. Pri vsaki ustanovitvi nujne poti si tako stojita nasproti dva interesa - interes lastnika nepremičnine, ki nima potne zveze z javnim omrežjem, in interes lastnika nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala. Sodišče bo v postopku uskladilo ta dva nasprotujoča interesa, vendar bo določilo obseg, vrsto in smer nujne poti šele po oceni vseh okoliščin posameznega primera. Nujno pot je treba ustanoviti na tistem mestu in na tak način, da bodo prizadete nepremičnine čim manj obremenjene in njihovi lastniki čim manj moteni. Omeniti je trebao, da ni nujno, da se nujna pot vedno ustanovi po najkrajši možni poti, če ta najkrajša pot za zemljišča ni najugodnejša, ali najcenejša. Upoštevati je treba konfiguracijo tal in kulturo zemljišča.
Nujna pot se ne ustanovi brezplačno, ampak mora upravičenec do nujne poti plačati zavezancu (lastniku nepremičnine, preko katere bo potekala nujna pot) ustrezno denarno nadomestilo. Pri določanju denarnega nadomestila oz. odškodnine je treba upoštevati višino škode, ki bo nastala nepremičnini zaradi same ustanovitve nujne poti ter zmanjšano vrednost obremenjene nepremičnine.
Postopek za dovolitev nujne poti se uvede na predlog lastnika zemljišča oz. imetnika pravice uporabe na zemljišču, ki nujno pot potrebuje. Predlog za dovolitev nujne poti mora vsebovati:
podatke o zemljišču, ki pot potrebuje;
podatke o zemljišču, po katerem naj bi nujna pot potekala;
vrsto dejanske rabe zemljišč;
priimek in ime ter prebivališče lastnikov vseh vpletenih nepremičnin;
predlog načina uporabe nujne poti.
Predlog za dovolitev nujne poti se vloži na okrožno sodišče na območju katerega leži nepremičnina, za katero se zahteva nujna pot.
V samem postopku sodišče opravi narok. To pomeni, da povabi vse udeležence postopka in druge osebe, ki lahko dajo potreben podatke na sodišče in jim omogoči predstaviti svoje stališče glede nujne poti. Po izvedenem postopku (naroku) sodišče s sklepom določi nujno pot. V sklepu je določen potek nujne poti, način njene uporabe in višina denarnega nadomestila.
Zoper sklep je možno vložiti pritožbo v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa. O pritožbi odloča okrožno sodišče, ki lahko prejšnji sklep spremeni, ga razveljavi ali pa pritožbo zavrne. S tem je postopek končan.
