Edid, čisto po vseh točkah smo ustrezni mačjeljubci, kar me veseli, čeprav mi je to čisto normalno in logično, kar piše v teh členih. Nisem niti vedel, da imamo zakonodajo, ki točno določa način imetja mačka. Celo bolj dodelano, kot marsikateri, bolj pomemben segment našega življenja
Zase moram reči, da sem včasih sovražil mačke. Iz vidika, nikoli je nisem imel in so zame žival, ki je hinavska, potuhnjena, napada ptiče....skratka nekaj, kar nočem v svoji bližini. Kljub temu prepričanju imam vseeno kanček filozofije, da dokler ne sprobaš, ne ocenjuj. Ne ravno na mačjem segmentu, pač pa v vseh ostalih stvareh.
In ko se je familija zagledala v tista dva mucka (Bela in Svila) in je iz moje strani prišel odločen ne in zgoraj opisani argument, mi je žena v obraz vrgla mojo lastno filozofijo. In mački so pristali doma. Moje prepričanje, da bo vse posrano in poscano so mi zatolkli v petih minutah, ko smo jim pokazali njihova stranišča. Mislim, da smo imeli pri štirih mačkah v dveh letih samo dva lulanja izven wcjev.
Hinavščino in pa rek, da je maček samosvoj in ga itak nikoli ne vidiš, pa so mi izbila motanja okoli nog, obvezno predenje v naročju ob gledanju tekme, stiskanje med noge ob spanju.......bilo je ravno obratno tistemu, kar sem mislil prej, imel sem jih poln ku*****.
Zgodilo pa se je še nekaj. Čisto podzavestno so se mi priljubile. Priznam, tajil sem to pred svojo. Vedno sem dajal vtis, da mi dol visi za tista dva puhka. Dokler en večer ni bilo Bele nazaj v hišo. Njen kratek obhod okoli hiše se je prevesil v noč, ni pomagalo klicanje, na čigar je vedno priletela kot sneta sekira. Vame se je zajedala skrb. Vseeno nismo niti pomislili na najhujše. Dokler jo ni našla žena, raztrgano, z zlomljeno hrbtenico. Sesulo me je. Nekaj, kar nisem pričakoval. Imam kopico slik, ko se corta v mojem naročju, kopico slik ko me markira, čeprav je bila sinova mucka. Jokal sem. Na skrivaj. In jo s težkim srcem pokopal na našem dvorišču, na častnem mestu.
Velika praznina in pa do zdaj že moje precej načeto prejšnje mišljenje je botrovalo temu, da ne more imeti zgolj hčerka svojo crkljanko, pač pa mora tudi sin dobiti nazaj svojo mucko. Vse to je botrovalo temu, da je iz istega legla k nam prišla Luna. In Jackson. Za mamico.
Vendar imajo mucki svoj karakter, izbirajo po svoje. Svila je vzela sina za svojega, Luna pa hčerko dobesedno za mamico. Nikoli še nisem videl kaj takega. Luna ji je zlezla na prsi in se prisesala na njeno ušesno mečico in jo sesala in cmokala kot kakšno dudo. Še danes, ko je že velika mačka, se kdaj "pocrklja" na ta način.
Brez da bi se zavedal, so ta bitja postala družinski člani. Zajedla so se v moje srce. Globoko.
Opazoval sem njihove karakterje in po njih vsem izbral imena. Luna je že prve noči zavzela okensko polico in ure in ure gledala v noč, Svilo, ko jo pobožaš, bi najraje oblekel nase, Jackson, poln črno belih vzorcev, kot Michael, ne ve ali bi bil črn ali bel. Pa še đek je, pika.
Leto dni nazaj se je v bližino naše hiše zatekla divja mačka. Sive barve. Ne vemo kako, ampak nekako je izvohala, da se iza teh vhodnih vrat nahajajo skledice s hrano. Kako je to počela, kako je not prihajala, beats me. Prišel si domov, odprl vhodna vrata in predno si storil korak, ti je med nogami ven šinilo nekaj sivega. Kdaj je prišlo notri, ni vedel nihče. smo pa opazili, da se Jackson zelo rad smuka okoli nje in seveda ni dolgo trajalo, ko ji je začel nabrekati trebušček. Vse jasno. Razen tega, kje ima mladičke, ko trebuščka nekega dneva ni bilo več. Zunaj pa zima.
Dokler nekega dneva ne pokliče sosed in pove, da iz sosednjega gradbišče sliši cviljenje. Leteli smo s tamalimi tja, do ogromnega kupa drv, slišali mucke, a ne mogli do njih. Nastavili hrano in vodo, a je bilo žal cviljenja iz dneva v dan manj. Dokler ni povsem potihnilo. Hčerko je še najbolj prizadelo. Ampak taka je narava!
Ali pa ne. Točno teden dni kasneje nas hčera kliče po fonu, da ko je prišla domov, ji je Sivka švignila iz zdajšnje spalnice, takrat je bila to rumplkamra, nabasana tako, da nisi mogel do druge strani, med nogami direktno ven. Tisti dan sem ženi omenil, da ni dvakrat za reči, če ni mačka prenesla mladiče v hišo.
In spet je minil teden dni. In spet telefon. Hčerka. Čisto histerična, vsa vesela, da je videla mačko prihajati zopet iz te sobe in se je odločila prebili skozi. In v kotu, med vso šaro našla, eno malo drobceno bitje, v moji cunjici, ki sem jo drugače uporabljal za ribolov!
To malo bitje je postajalo zvedava kepica in glede na situacijo, sem ji dal ime Taf (tough), po ženskem liku iz risane serije Avatar. Tisti, ki ste gledali, vam bo jasno. To bitje, zdaj leto kasneje, leži trenutno v moje naročju in prede, da je kar hudo. In se mazi in rola, da jo moram preprijeti, da ne zgrmi na tla.
Ljudem, ki nimajo živali, bo tole brati čudno. Pri nas pa ima vsaka živalca svojo zgodbo in svoje mesto v družini. Ko jo ni več, nastane praznina. Niso zgolj žival, niso zgolj podaljšek ketne. Na njih vežemo spomine, dogodke, veselje in na koncu žalost, kot na primer v soboto.
Nikoli, ampak res nikoli si nisem mislil, da zna maček vrniti ljubezen. Taf je postala ženina senca, Luna obožuje svojo "mamico", Svila se stlači h sinu, Jackson pa dela moškemu družbo. Vedno pa padem dol, ko mačke ližejo psici dlako, ta pa jih poliže nazaj tako, da se prevrnejo na bok. Takrat z veseljem rečem otrokom, glejte in se učite narave.
Sosedje gledajo na njih tako, da so nam Svilo spremenili v buhteljček in smo jih prosili, da naj jim ne dajejo hrane "izpod mize". Ker imajo svojo 24/7 na razpolago. Da ne kakajo naokoli, je na parceli dodaten konkreten peskovnik. Ko zjutraj vstanem, se oblečen pripravljam za v službo, se za menoj naredi vrsta. Odprem vrata, dlakavi kupčki se razpodijo levo in desno in ko uro kasneje odpre vrata žena, se ti kupčki, nagužvani pred vhodom, zapodijo nazaj na toplo. Zunaj dežuje? A-a. Ne ne. Je sneg? Cccccc, nazaj v dnevno na igrala, s tačko pokriti glavo in drnjoh.
Jih imam rad?
Obožujem jih. Vse po vrsti.
Sivka, tista divja mačka, pred petimi minutami je klicala za notri, pojedla, zdaj spi za mano na zalogovniku, na svoji dekici. Tako bo urco ali dve, potem bo prosila za ven. Mirno (pazi, divja mačka!) bo pred vrati zamijavkala, zahtevala, da se jo počoha za vratom, potem ji odprem in izgine v noč. Do naslednjega dneva. Nimamo veliko od nje. Razen miši, ki jih vedno prinese pokazati. In Taf. Srček mali, kopija očija
[img]httpsunichr("58")//farm9unichr("46")staticflickrunichr("46")com/8363/8304311191_78255b14e1_zunichr("46")jpg[/img]
Potem pa štekaj živaloljubca, kajne :lol:
Hčera ob Elly, ki je zdaj ostala osamljena kužika, po smrti Majka, tik nad njeno glavo je Svila, nadstropje višje Jackson, na vrhu igrala Luna, ki je gospodična, dobesedno
[img]httpsunichr("58")//farm9unichr("46")staticflickrunichr("46")com/8357/8305316756_6d63d9dd1c_cunichr("46")jpg[/img]