Jaz imam nekje 3 m visoko brežino, ki je precej strma, skoraj navpična. Trava se je prijela le tam, kjer je firefly na seme nametal še kakšno lopato zemlje. Na vrhu sem položila zaplate trave (10x10 do 10x30 cm), kar mi je ostalo od sejanja zemlje. Sva pohodila in zalivala 2 meseca. Vsa "ruša" je preživela, se lepo razrastla in dobro preprečuje največje spiranje zemlje ob močnem deževju, toliko zadrži, da se lahko tudi nižje dol kaj razraste. Največ zemlje se nam spere preko zime (večja namočenost zemlje) in ne ob poletnih nalivih. Zemlja je bolj ilovnata in zato mogoče bolj "veže", se ne spira toliko. Če bi hotela travo, bi posejala seme, pokrila z 1 ali 2 cm zemlje in prekrila s kopreno. Na zgornjem robu bi položila rušo. Na spodnjih dveh tretjinah imam nekaj travniških rož, zelišč (ivanjščice, milnica, slamnik, meta, gozdne jagode, hermelika, oslez, phlox...). Nekatere so bile presajene iz lončka, nekatere kot golokoreninske sadike (kar se je drugje preveč razrastlo). Nekje 90% jih je preživelo in povsem ok zadržujejo zemljo. Kosili nismo, ker sem pustila, da so rastline semenile (imam še golo zemljo vmes). Ker bomo še zasipali, se za stabilnost brežine ne sekiram, sicer bi sadila kaj z globjimi koreninami.
Namesto trave lahko posadiš tudi zelišča, npr. timijan, šetraj (trajni, ne enoletni). Ostane nizko, enkrat letno pokosiš. Je pohodno, vendar ne prenese tako visoke obremenitve kot trava, občasno pa.
Najbolj preizkušena in cenovno dostopna je verjetno klasika, t.j. ozelenitev s plazečo panešpljico. Naredi tudi plodove, rdeče jagode, ki so kuhane primerne za marmelado, surove pa ne vem, koliko bi bile privlačne za otroke (okus surovih verjetno ni najboljši, surove niso primerne za prehrano). Koreninski sistem je dovolj razvejan in globok, da je idealna za brežine. Velikokrat priporočajo za tovrstne zasaditve tudi plazeči brin. Obe rastlini sta vmesna gostitelja hruševega ožiga in zato nista primerni za sajenje preblizu sadovnjaka. Med grmovnicami se lahko mogoče ozreš še po japonskemu šipku, okrasni japonski kutini, nizkemu češminu, ruševju (pinus mugo)... Vsi našteti grmi imajo utrditvi brežin primeren koreninski sistem. Posebaj lepa je na brežini grmasta detelja (lespedeza thunbergii), ki raste previsno. Glede na to, da si na Gorenjskem, bodo zimo preživeleli le podzemni deli in ker odžene dokaj pozno, posadiš le eno ali dve rastlini, da ne bo brežina predolgo gola.
Glede globine korenin verjetno zmaga lucerna, saj jih lahko požene tudi več metrov v globino, jo je pa potrebno občasno kositi. Tudi gabez ni slab. Znan je po tem, da iz globin potegne kalij in ga skladišči v nadzemnih delih. Če ga pokosiš, lahko odkos uporabiš za gnojilo drugje v vrtu. Rastlina kot taka, sicer ne potrebuje košnje, saj nadzemni del preko zime propade (in pognoji okolico), zato da ne bo preveč golo, pride v poštev zasaditev le par sadik. Cvetna stebla je treba odstraniti preden semeni, sicer ga bo povsod polno. Na mestih, kjer erozija ni največji problem, pride v poštev še npr. volnati čislah, (plazeče) homulice (sedum sp), ki imajo sicer bolj plitve korenine, vendar so zimzeleni in povsem nezahtevni za nego.
Če bo padla odločitev za mešano zasaditev, vrži oko še na prerijske rastline, ki so navajene na močno sonce, malo vode in bolj revna rastišča. Zraven pašejo tudi okrasne trave, npr. miskant (preverjeno trdoživ, puliš s krampom).
Sama sem imela največ dela pri puljenju japonske kutine in pa bršljana. Za slednjega zadnje čase oglašujejo vrsto, ki naj bi dobro rastla tudi na soncu. Na sliki ima navadno panaširane liste, za takšne sorte pa na splošno velja, da so bolj občutljive na mraz. Ne vem, preveri.
Še eno splošno pravilo: plazeče, nezahtevne rastline z močnim koreninskim sistemom hitro postanejo invazivne, zato velja razmisliti tudi o koreninski zapori (kos pločevine ali plastike, vkopan okoli predvidenega mesta rasti rastline do globine njenih korenin).
