25.11.2008 ob 09:50
Arhitektonski podvigi na bregovih ljubljanskih vodotokov
Janez Suhadolc v Dnevnikovem Objektivu 18.10.2008
Na Špici se od Ljubljanice cepi Gruberjev prekop, ki se v Mostah spet združi z matično reko. Velik del Ljubljane se v bistvu nahaja na otoku. Tega dejstva se večina Ljubljančanov v glavnem ne zaveda. No, to ni važno. Na Špici, ob desnem bregu Gruberjevega prekopa, je bilo nekoč veliko tesarsko in žagarsko podjetje. Podjetje je šlo v stečaj, oprema se je raznesla, stavbe so bile porušene. Nastala je velika čistina med Ižansko cesto in Gruberjevim prekopom prav tam, kjer se cepi z Ljubljanico. Brežina vodotoka je obložena s kamnitimi bloki, na vrhu raste nekaj grmičevja in dreves.
Velik prostor med cesto in vodo se je zdel kot nalašč za gradnjo Biotehniškega centra in Srednje glasbene in baletne šole. Bilo je tako, kot je bilo na začetku pred gradnjami na Gallusovem nabrežju in pri Tržnici. To, kar je zraslo na tem bregu, je še ena navadna in velika modernistična arhitekturna polomija. Sodobna slovenska arhitekturna ustvarjalnost je imela imenitno priložnost, da pokaže, kaj zna, priložnost, da morebiti celo preseže zgodovinske zglede. Ja, prav neverjetno je, kako je mogoče na tako lepi lokaciji narediti tako brezbožno arhitekturo.
Pričujoči zapis prav gotovo noče s prstom kazati na avtorje teh zgradb, tega prav gotovo ne. Čisto nič se mi ne zdi pomembno, kdo, kje in v kakšnem biroju so bile narisane predloge za te stavbe. Gradnjo razumevam kot nezmožnost in krizo stroke, ki se ne zna izviti iz sto in stokrat neuspešno preigranih modernističnih stereotipov. Več kot skromna arhitektura obeh šol bi v kakšnem kaotičnem slovenskem predmestju ne vzbujala posebne pozornosti. Na tej izbrani lokaciji delujeta boleče. Vulgarna je rumeno-vijolična barva prve šole, nič manj črnina z rumenimi, oranžnimi in rdečimi dodatki druge. Stavbi stojita vsaka zase. Vmes je nekaj metrov prostora, tako mora biti, tako zapoveduje modernistična urbanistična dogma.
V skladu z omenjeno dogmo stojita bolj ali manj na sredini zemljišča. Dolgi škatlasti stavbi obsegata pritličje in dve nadstropji. Zanimivo bi bilo vedeti, zakaj imata prav dve nadstropji, ne treh ali štirih ali petih, ali, kaj jaz vem, zakaj nista šoli narejeni kot dva stolpiča ali kako drugače. Bilo bi vseeno, in res, vseenost je temeljno določilo obeh stavb. Stavbi obdajajo pločevinaste plošče, pod njimi ponekod zijata steklena volna in purpen, stene so betonske, seveda imata obe stavbi tudi okna. In vrata. O kakšnih detajlih in arhitekturni poetiki ni ne duha ne sluha.
Ob cesti je veliko parkirišče, saj se razume: za moderno razumevanje so parkirišča in garaže najpomembnejši del novogradenj. Sredi parkirišč je posebej izpostavljen banalen zaobljen paviljon za prodajo sendvičev in pijač. Kokakola in hamburger funkcionirata kot središče in osišče prostora! Lahko bi še kaj pripomnil o tlakih, strešni ureditvi, zaključkih, uvozih, robnikih…
Vsega tega ne bi pisal, če bi šoli stali v kaotičnem predmestju, bili bi še dve moderni gradnji več, na take stavbe smo, na take stavbe moramo biti navajeni. To sem že omenil. Pišem zaradi pomembne okoliščine. Obe stavbi sta narejeni tako, kot da ne bi v bližini tekla reka. Stavbi obračata reki hrbet. Brežine so prav take, kot so bile v začetku in takrat, ko je še delovalo tesarstvo. Nobenih dostopov, stopnic, malega pristana, opornih zidov, razgledišč, sprehajališč, nobenih novih dreves, ničesar… Neverjetno: projektantov in naročnikov breg in čudovita lokacija ob bregu reke nista čisto nič zanimala. O kakšnem rafiniranem dialogu med reko in arhitekturo ni ne duha ne sluha. Ta neskončna pišmevuhost je dobesedno boleča. Velika arhitekturna priložnost je bila zapravljena.
Janez Suhadolc v Dnevnikovem Objektivu 18.10.2008
Na Špici se od Ljubljanice cepi Gruberjev prekop, ki se v Mostah spet združi z matično reko. Velik del Ljubljane se v bistvu nahaja na otoku. Tega dejstva se večina Ljubljančanov v glavnem ne zaveda. No, to ni važno. Na Špici, ob desnem bregu Gruberjevega prekopa, je bilo nekoč veliko tesarsko in žagarsko podjetje. Podjetje je šlo v stečaj, oprema se je raznesla, stavbe so bile porušene. Nastala je velika čistina med Ižansko cesto in Gruberjevim prekopom prav tam, kjer se cepi z Ljubljanico. Brežina vodotoka je obložena s kamnitimi bloki, na vrhu raste nekaj grmičevja in dreves.
Velik prostor med cesto in vodo se je zdel kot nalašč za gradnjo Biotehniškega centra in Srednje glasbene in baletne šole. Bilo je tako, kot je bilo na začetku pred gradnjami na Gallusovem nabrežju in pri Tržnici. To, kar je zraslo na tem bregu, je še ena navadna in velika modernistična arhitekturna polomija. Sodobna slovenska arhitekturna ustvarjalnost je imela imenitno priložnost, da pokaže, kaj zna, priložnost, da morebiti celo preseže zgodovinske zglede. Ja, prav neverjetno je, kako je mogoče na tako lepi lokaciji narediti tako brezbožno arhitekturo.
Pričujoči zapis prav gotovo noče s prstom kazati na avtorje teh zgradb, tega prav gotovo ne. Čisto nič se mi ne zdi pomembno, kdo, kje in v kakšnem biroju so bile narisane predloge za te stavbe. Gradnjo razumevam kot nezmožnost in krizo stroke, ki se ne zna izviti iz sto in stokrat neuspešno preigranih modernističnih stereotipov. Več kot skromna arhitektura obeh šol bi v kakšnem kaotičnem slovenskem predmestju ne vzbujala posebne pozornosti. Na tej izbrani lokaciji delujeta boleče. Vulgarna je rumeno-vijolična barva prve šole, nič manj črnina z rumenimi, oranžnimi in rdečimi dodatki druge. Stavbi stojita vsaka zase. Vmes je nekaj metrov prostora, tako mora biti, tako zapoveduje modernistična urbanistična dogma.
V skladu z omenjeno dogmo stojita bolj ali manj na sredini zemljišča. Dolgi škatlasti stavbi obsegata pritličje in dve nadstropji. Zanimivo bi bilo vedeti, zakaj imata prav dve nadstropji, ne treh ali štirih ali petih, ali, kaj jaz vem, zakaj nista šoli narejeni kot dva stolpiča ali kako drugače. Bilo bi vseeno, in res, vseenost je temeljno določilo obeh stavb. Stavbi obdajajo pločevinaste plošče, pod njimi ponekod zijata steklena volna in purpen, stene so betonske, seveda imata obe stavbi tudi okna. In vrata. O kakšnih detajlih in arhitekturni poetiki ni ne duha ne sluha.
Ob cesti je veliko parkirišče, saj se razume: za moderno razumevanje so parkirišča in garaže najpomembnejši del novogradenj. Sredi parkirišč je posebej izpostavljen banalen zaobljen paviljon za prodajo sendvičev in pijač. Kokakola in hamburger funkcionirata kot središče in osišče prostora! Lahko bi še kaj pripomnil o tlakih, strešni ureditvi, zaključkih, uvozih, robnikih…
Vsega tega ne bi pisal, če bi šoli stali v kaotičnem predmestju, bili bi še dve moderni gradnji več, na take stavbe smo, na take stavbe moramo biti navajeni. To sem že omenil. Pišem zaradi pomembne okoliščine. Obe stavbi sta narejeni tako, kot da ne bi v bližini tekla reka. Stavbi obračata reki hrbet. Brežine so prav take, kot so bile v začetku in takrat, ko je še delovalo tesarstvo. Nobenih dostopov, stopnic, malega pristana, opornih zidov, razgledišč, sprehajališč, nobenih novih dreves, ničesar… Neverjetno: projektantov in naročnikov breg in čudovita lokacija ob bregu reke nista čisto nič zanimala. O kakšnem rafiniranem dialogu med reko in arhitekturo ni ne duha ne sluha. Ta neskončna pišmevuhost je dobesedno boleča. Velika arhitekturna priložnost je bila zapravljena.

haaaa :o haaaa
hock: haaaaaa 


