29.11.2020 ob 12:35
(28.11.2020 ob 20:31)bohem Napisal: Hočeš reči, da imajo paroprepustni materiali luknjice, ki so ravno dovolj majhne, da spustijo skozi molekulo vode, molekule kisika pa ne? Torej, če bi ble luknjice samo za velikost enega kisikovega atoma večje, zadeva ne bi več delovala?
Da. Fizika je sicer malo bolj komplicirana (kaj je to velikost enega kisikovega atoma?), ampak v principu je temu tako, manjša kot je molekula plina, manj materialov je za ta plin neprodušnih. Zato je tako težko proizvesti tesen rezervoar za vodik.
Sicer pa ne vem, če so paroprepustne folije res zrakotesne? Običajno se zrakotesnost konstrukcij zagotavlja z ločenim slojem, ki je tudi parna ovira/zapora. Paroprepustne folije se uporabljajo kot sekundarne kritine, kjer je bistveno le, da so vodotesne, za kar pa lahko imajo večje luknje, ker v tekočem stanju molekule vode drži skupaj njena površinska napetost.
V bistvu je večina gradbenih materialov tako paroprepustnih kot zrakoprepustnih. Hiše pač niso vesoljske postaje. Potrebno je tudi ločiti med materialom in izdelkom. Četudi je izdelek iz paroneprepustnega materiala, je lahko zaradi imperfekcij v izdelavi paropropusten. Na koncu se itak večina puščanja zraka in vlage v hiši ne zgodi skozi material, ampak na raznih nepopolnih stikih.
Če se navežem še na predhodno debato v tej temi, difuzija je vendarle najšibkejši mehanizem prenosa vodne pare. Dosti več vode ti lahko pride v konstrukcijo z dežjem, kapilarnim dvigom, z vlago v toplem zraku ki uhaja na netesnih mestih. Tu je pomembno, da se vstop vlage preprečuje - torej kvalitetna streha, kvalitetna hidroizolacija proti tlom, kvalitetna (prezračevana) fasada, kvaliteten zrakotesen ovoj. Difuzija pa je v bistvu edini način, da vodo, ki kljub vsemu pride v konstrukcijo, potem ven spraviš. V tem smislu so potem difuzijsko odprte konstrukcije boljše. Ampak še bolje je, če voda sploh ne pride v konstrukcijo.
