18.1.2015 ob 02:15
Iz [url=httpunichr("58")//wwwunichr("46")podsvojostrehounichr("46")net/forum/viewtopicunichr("46")php?f=7&t=30197&start=120]tele teme[/url] bi se lahko razvila zanimiva debata.
Marsikdo v kotel namesti šamot, turbolatorje in mu s tem spremeni moč/izkoristek. Že če zakuriš z vrha, so v začetni fazi gorenja neizkoriščene tri stene in vodna rešetka izmenjevalcev. Posledično je moč kotla pri enakem ognju manjša. Hkrati se plamen takoj dotakne "stropa" in ne more razviti visoke temperature. Če pa na "strop pritrdiš šamotno ploščo, pa si poleg boljšega gorenja dodatno zmanjšal površino izmenjevalca. Res pa se nekaj toplote prenese tudi preko šamota, vendar manj kot od direktnega plamena/dima. Če tega šamota ni, je spet vprašanje, če se "strop" splača čistiti, saj prašna obloga pripomore k večji temperaturi plamena. Aleks je pisal o adiabatnem gorenju. (Ko plamen gori , mu ne smemo odvajati toplote, to storimo šele dimnim plinom.)
S stališča izkoristka bi bilo bolje, da kotel ne bi bil do vrha naložen. Moral pa bi dežurati in vsakih par minut naložiti polenček. (Komu se pa da...). Idealno je torej, da je ogenj čim bolj vroč, da pogori čim več snovi. Hkrati pa mora biti čim "manjši", da lahko njegovo toploto izmenjevalci absorbirajo. Nasprotujoči si zahtevi. :twisted: Pa še to: Na primer, da ima 20kW kotel pri delovni temperaturi 2kW sevalnih izgub, torej 10%. Kotel smo s šamotom, turbolatorji itd. predelali in najbolje deluje na 10 kW moči. Temperatura dimnih plinov nizka, plamen vroč, izkoristek izgorevanja visok. Ampak 2kW sedaj predstavljata 20% izgub. Da bi bila predelava smiselna, bi moral biti izkoristek ustrezno večji.
Pravzaprav lahko govorimo o treh izkoristkih, ni nujno, da sovpadajo. Ekološki izkoristek (emisije dimnih plinov), tehnični izkoristek gorenja (ETA), ki je odvisen od temperature dimnih plinov in preostanka kisika, potem pa še izkoristek sistema (poraba drv). Lahko gre temperatura dimnih plinov v višave, polena srka v dimnik, izpuščaš pa samo CO2 in H2O. Lahko pa je izgorevanje nekaj odstotkov slabše, vendar so izmenjevalci absorbirali več toplote in bo poraba drv manjša.
Če imaš neizoliran dimnik sredi hiše, imaš stensko ogrevanje. Kljub temu, da gre v dimnik 300+°C, dimnik nekaj toplote absorbira in niti ni tako grozno. Seveda je moderno dimniško tuljavo izolirati, da gre ta toplota iz hiše.
Če se ne motim, so bila pri ferothermkah pri kurišču še rešetkasta vratca (ala sekundarni zrak). Ker so se v dobi kurilca pri nas izgubila, ogenj pa ni dobro gorel, saj je preveč zraka šlo direktno v dimnik, sem dostop zraka preprečil s pločevino. Iz čistilnih vrat pa mi v kurišče štrli kakih 20cm cevi, ki jo po potrebi zamašim. Zdi se mi, da najboljše rezultate kurjenja dosežem, če loputo (primarnega) zraka, ki gre skozi vodno hlajeno rešetko priprem, da ogenj dobi več zraka iz te cevi ("sekundarni" zrak). Če loputo preveč priprem, ogenj izgubi "zdravo" rumeno barvo, tvori se premalo plina, preveč "sekundarca" pa podhladi plamen . Če jo pustim preveč odprto, pa gredo dimni plini pošteno čez 300°C. Lep in stabilen plamen težko dosežem pod 240°C, zato v dimnik spuščam med 250 in slabih 300°C, odvisno od prašnih oblog v kotlu in moje roke. "Samsona" ne uporabljam več. Ko se ogenj razgori in bi potreboval še več zraka, bi le ta priprl loputo in obratno. Bolje fiksna nastavitev.
Zakurim z vrha. Dolagati je najbolje par debelih polen takrat, ko je še veliko žerjavice. Idealno je počakati kakšno minuto, da se začnejo pošteno vplinjati, potem pa priprem nalagalna vrata. Plamen se v trenutku podaljša. Očitno bi sicer neizgorjeno šlo v dimnik. Čez čas vrata zaprem, kasneje pa še zamašim cev. Nekako se sklada s teorijo, da najprej z velikim pogorijo močno hlapljive sestavine, ki potrebujejo veliko "sekundarca", žerjavica pa "sekundarnega" zraka ne potrebuje.
Tako je to, ko človek nabavi termometer in izvrta luknjo še v nakladalna vrata (navadno steklo je počilo, a vseeno služi namenu). Potem pa kot debil bulji v ogenj in poskuša doktorirati iz kurjenja na drva na kotlu, ki temu ni namenjen.
stepski Napisal:Samo razmišlanje... torej peč klasična z tremi " šklatlastimi" izmenjevalci", v začetku kurjenja nekje 250 plus stopijn dimnih plinov... po prvi tretinji, (cca...) začne zapirati loputo dovoda zraka in se ustali nekje pri recimo 160 stopinjah, torej v peči tli... dodamo zalogovnik, seveda ni več pripranja, naklada zgori pri 250 plus, kaj pa če toplotni izmenjevalci enostavno niso sposobni več prevzeti te temperature... dodamo turbolatorje, oziroma virbulatorje... vendar kje je tista meja ko smo z njihovo pomočjo prenesli toploto na izmenjevalce, ali pač toliko priprli pretok zraka pri izgorevanju da je le to samo po sebi slabše in z tem posledično manjša temperatura dimnih plinov... in če naredim še korak dalje, navadna peč enostavno z svojimi toplotnimi izmenjevalci enostavno ni sposobna privzeti vse toplote ki jo ustvarjajo dimni plini...
Žerjavar Napisal:Citat:navadna peč enostavno z svojimi toplotnimi izmenjevalci enostavno ni sposobna privzeti vse toplote ki jo ustvarjajo dimni plini..Ne drži.
Tehnični podatki (moč, izkoristek, temp.dimnih plinov, ...) so dobljeni s praktičnimi preizkusi kurjenja.
Da bi ti s svojim kotlom dosegal optimalne izkoristke, se moraš držati teh podatkov. Ko dosežeš predvideno temperaturo kotla urediš dimniški vlek za dosego potrebne temperature dimnih plinov (delno pripiranje vstopa zraka in delno pripiranje izstopa v dimnik. Ko to dosežeš, ni več vprašanje, ali je toplotni izmenjevalec sposoben prenesti ustrezno toplotno moč na vodo.
Kdor pa dosega temperaturo dimnih plinov nižje od deklariranih pa se mora sprijazniti, da ima preslab dimniški vlek, da bi dosegel optimalni izkoristek in deklarirano moč.
Marsikdo v kotel namesti šamot, turbolatorje in mu s tem spremeni moč/izkoristek. Že če zakuriš z vrha, so v začetni fazi gorenja neizkoriščene tri stene in vodna rešetka izmenjevalcev. Posledično je moč kotla pri enakem ognju manjša. Hkrati se plamen takoj dotakne "stropa" in ne more razviti visoke temperature. Če pa na "strop pritrdiš šamotno ploščo, pa si poleg boljšega gorenja dodatno zmanjšal površino izmenjevalca. Res pa se nekaj toplote prenese tudi preko šamota, vendar manj kot od direktnega plamena/dima. Če tega šamota ni, je spet vprašanje, če se "strop" splača čistiti, saj prašna obloga pripomore k večji temperaturi plamena. Aleks je pisal o adiabatnem gorenju. (Ko plamen gori , mu ne smemo odvajati toplote, to storimo šele dimnim plinom.)
S stališča izkoristka bi bilo bolje, da kotel ne bi bil do vrha naložen. Moral pa bi dežurati in vsakih par minut naložiti polenček. (Komu se pa da...). Idealno je torej, da je ogenj čim bolj vroč, da pogori čim več snovi. Hkrati pa mora biti čim "manjši", da lahko njegovo toploto izmenjevalci absorbirajo. Nasprotujoči si zahtevi. :twisted: Pa še to: Na primer, da ima 20kW kotel pri delovni temperaturi 2kW sevalnih izgub, torej 10%. Kotel smo s šamotom, turbolatorji itd. predelali in najbolje deluje na 10 kW moči. Temperatura dimnih plinov nizka, plamen vroč, izkoristek izgorevanja visok. Ampak 2kW sedaj predstavljata 20% izgub. Da bi bila predelava smiselna, bi moral biti izkoristek ustrezno večji.
Pravzaprav lahko govorimo o treh izkoristkih, ni nujno, da sovpadajo. Ekološki izkoristek (emisije dimnih plinov), tehnični izkoristek gorenja (ETA), ki je odvisen od temperature dimnih plinov in preostanka kisika, potem pa še izkoristek sistema (poraba drv). Lahko gre temperatura dimnih plinov v višave, polena srka v dimnik, izpuščaš pa samo CO2 in H2O. Lahko pa je izgorevanje nekaj odstotkov slabše, vendar so izmenjevalci absorbirali več toplote in bo poraba drv manjša.
Če imaš neizoliran dimnik sredi hiše, imaš stensko ogrevanje. Kljub temu, da gre v dimnik 300+°C, dimnik nekaj toplote absorbira in niti ni tako grozno. Seveda je moderno dimniško tuljavo izolirati, da gre ta toplota iz hiše.
Če se ne motim, so bila pri ferothermkah pri kurišču še rešetkasta vratca (ala sekundarni zrak). Ker so se v dobi kurilca pri nas izgubila, ogenj pa ni dobro gorel, saj je preveč zraka šlo direktno v dimnik, sem dostop zraka preprečil s pločevino. Iz čistilnih vrat pa mi v kurišče štrli kakih 20cm cevi, ki jo po potrebi zamašim. Zdi se mi, da najboljše rezultate kurjenja dosežem, če loputo (primarnega) zraka, ki gre skozi vodno hlajeno rešetko priprem, da ogenj dobi več zraka iz te cevi ("sekundarni" zrak). Če loputo preveč priprem, ogenj izgubi "zdravo" rumeno barvo, tvori se premalo plina, preveč "sekundarca" pa podhladi plamen . Če jo pustim preveč odprto, pa gredo dimni plini pošteno čez 300°C. Lep in stabilen plamen težko dosežem pod 240°C, zato v dimnik spuščam med 250 in slabih 300°C, odvisno od prašnih oblog v kotlu in moje roke. "Samsona" ne uporabljam več. Ko se ogenj razgori in bi potreboval še več zraka, bi le ta priprl loputo in obratno. Bolje fiksna nastavitev.
Zakurim z vrha. Dolagati je najbolje par debelih polen takrat, ko je še veliko žerjavice. Idealno je počakati kakšno minuto, da se začnejo pošteno vplinjati, potem pa priprem nalagalna vrata. Plamen se v trenutku podaljša. Očitno bi sicer neizgorjeno šlo v dimnik. Čez čas vrata zaprem, kasneje pa še zamašim cev. Nekako se sklada s teorijo, da najprej z velikim pogorijo močno hlapljive sestavine, ki potrebujejo veliko "sekundarca", žerjavica pa "sekundarnega" zraka ne potrebuje.
Tako je to, ko človek nabavi termometer in izvrta luknjo še v nakladalna vrata (navadno steklo je počilo, a vseeno služi namenu). Potem pa kot debil bulji v ogenj in poskuša doktorirati iz kurjenja na drva na kotlu, ki temu ni namenjen.

je potrebno uporabljat. Ja tam je TDP nekje za 40 procentov manjša od moje, no po 6 mesecih kurjenja ob isti izolaciji isti klimi pa primerjava porabo. Pri njemu med 5 in 6 tonami, pri meni ravno tako. S tem da jaz "če se mi da" zakurim še drva, kar on ne more. Rezime. ni vse v peči 

