[spirou]

Par dni nazaj sem se pogovarjal z vzhodno/zahodno evropskim parom, ki že nekaj let potuje naokrog, zdaj še z malim dojenčkom. Oba programerja zato jima ni problem menjavat držav na pol leta, saj nista vezana na lokacijo dela.

Sta pa izpostavila eno tipično slovensko težavo, ki sem jo sam sicer opazil že večkrat prej, in to je skoraj popolna nepripravljenost oddajanja nepremičnin tujcem. Večina lastnikov (in agencij!!) je odložilo, takoj kot sta začela v angleščini. Odgovorov na mail/sms sploh ni bilo itd. Na koncu sta stanovanje najela pri edinem! ki se je sploh pogovarjal in ta lastnik je tudi sam iz VB.

Kje je fora? So kakšne pravne/formalne težave zaradi katerih se oddajanje tujcem lastniku tako zakomplicira, da se nihče noče ukvarjat s tem glavobolom? Ali pa je to enostaven strah pred neznanim?

Ko sta razlagala o izkušnjah iz drugih EU držav je ponekod res najemojemalska birokracija tujcem izrazito nenaklonjena. Nasprotno temu so drugje tudi tujci močno zaščiteni v primeru neplačevanja najemnin (skvotanje) in posledično je bistveno manjši interes najemodajalcev. Nikoli pa se jima ni zgodilo, da se nihče niti pogovarjat ni želel.

Z mojega vidika boljšega najemnika težko dobiš. Garantiran odhod, redno plačilo, najemnina ni stvar hude debate, držanje dogovorov...

So kakšne osebne izkušnje ali ideje?

[Sebek]

Jaz bi rekel da je največji problem neznanje tujega jezika oz angleščine. Večina ljudi, ki oddaja nepremičnine je starejših, šolanih še v jugoslaviji, kjer je bil tuji jezik pretežno nemščina, pa še to samo par let v osnovni šoli. In če v službi nisi bil na delovnem mestu, kjer je potrebno znanje tujega jezika, si pozabil kar si se naučil.

In če ne znaš jezika te je strah, da ko bo prišlo do kakšnih problemov se s tujcem ne boš mogel dogovoriti. Zato raje vzamejo slovenca oz. enega iz bivše juge za podnajemnika, ker z njim se bo lahko zmenil.

[blokovc]

Prejšnji odgovor je plod popolnega nepoznavanja takratnih razmer. Razlaga je na ravni neke NovaTV hiše.

V osnovni šoli smo se več ali manj učili angleščino italijanščino ali nemščino - v nekem obdobju pa tudi srbohrvaščino, kot se je reklo nekemu od jezikov v skupni državi. V srednji smo lahko izbirali vsaj med dvema tujima jezikoma, na faksu pa smo smo poleg enega jezika, hodili vsaj še na dva tečaja jezika po izbiri.

Tako da - je večina takratne mlade populacije, poleg najmanj dveh tujih jezikov, za namen sporazumevanja obvladovala tudi tretjega.

Da o šolstvu, ki je bilo šolstvo in ne sedanja karikatura prenašanja znanja na otroke niti ne govorim.

Glede na to, da je eden od pogojev za zasedbo delovnega mesta nepremičninskega agenta v resnih agencijah tudi znanje najmanj enega tujega jezika je očitno, da želi nekdo bebavosti vsakdanje politike v smislu "kako je bilo včasih vse slabo" prenesti tudi sem.

Osebno temu, da se agencije niso želele pogovarjati s tujcema ne verjamem. Ker vem kako se vsaj tistih par, ki jih poznam, zelo profesionalno posvečajo strankam.

[spirou]

V ožjem centru LJ je verjetno bolj malo stanovanj takih kjer lastniki ne bi znali angleščine ali nemščine (ki jo obvladata).

Glede odnosa agencij samo prenašam kar sta povedala. Nisem spraševal katera itd.

[Tody]

Ni problem komunikacija, problem je v tem če se kaj zatakne... Nisem pravnik ampak treba je naredit pogodbo v njihovem jeziku, ker če se kaj zaplete bi se hitro lahko zgovarjal da nista razumela kaj podpisujeta....

Glede na to da je kar veliko povpraševanja pa si ne delaš potem še dela s tem da maš neko ekstra spremenljivko sploh pa ne za cca 3-6 mesecev + otrok. 

Tisti ki oddajajo tujcem  majo pa itak arbnb