[medo9]

Ja, tukaj na forumu je vec mladih, kot pa nas starih ;-)
Mi bi lahko razpravljali o "hotelu mama" in podobnih "ponudbah"... Je pa res, da imajo mladi danes bistveno tezje pogoje, kot so bili pred to krizo.
In tako se lahko vrtimo v krogu v nedogled... Se pa vsekakor strinjam s teboj: za spetir sta potrebna dva...kot tudi za sozitje.
Nekje to gre, drugje pac ne...bistveno pa je, da pustimo mladim, da se sami odlocajo, ne pa da jim kaj pogojujemo ali izsiljujemo....in enako velja za mlade ;-)

[Hanzi]

Včasih so tudi starši do enega otroka bolj naklonjeni kot do drugega. Ne poznam razlogov, vem za primere kjer starši podpirajo luzerja, hčerka pa obnovila staro hišo(poleg nove ki so jo starši naredili za čas njenega otroštva) pa se je čez nekaj let raje odselila v najemniškega, hiša pa prazna. Sin pa je bolj laufarski, pa ima kar potuho pri starših.
Če gledam sebe: s starši nisem mogel živeti, s taščo in tastom najbrž bi, vendar je imel ”prednost” prvorojenec. Tako da sva sedaj na svojem, dovolj daleč od tašče in staršev da ne pridejo v copatih.
Na srečo sva že pri dvajsetih to spoznala in sva že takrat kupček delala....

[remi]

Težko je biti pameten, ker nikoli ne veš, kako se bo življenje obrnilo. Lahko pa razmisliš o možnih scenarijih:

Worst case za vse

Uredita mansardo pri tašči, vlagata oba z možem, se zakredidirata. Tašči pomagata z delom in finančno.
Po nekem času pride do nerazumevanje in hočeta stran, pa nimata kam, ker sta vsa sredstva vložila v taščino hišo in so vezana, odplačevati morata kredit.
Tašča zaradi trenj zapusti svoje premoženje hčerki, tvojemu možu pripade nujni delež. Moževa sestra proda svoj del na trgu in dobite sostanovalca, ki vam tako zagreni življenje, da oditete brez vsega ali z nekim minimalnim izplačilom.

Best case za vaju – pri tašči

Tašča vama prepusti hišo v zameno za pomoč v starosti. Moževa sestra se strinja, da ta pomoč odtehta njen delež in se odpove zahtevam po kakršnemkoli izplačilu v bratovo korist. Ali pa zehteva nek delež, ki sta ga z možem sposobna izplačati in se odpove vsem nadaljnim zahtevam.
Uredita mansardo, se zakreditirata, ampak je vajino, urejata po svoje.
Tašča stanuje pri vaju, vsi sodelujete pri urejanje hiše in okolice. Moževa sestra je zadovoljna, ker nima obveznosti. Pomoč tašči je v takem obsegu, da časovno, finančno in kar se živcev tiče ne zajeda preveč v vašo družino.
Best case za vaju ni tudi best case za taščo, saj bi z izročitvijo hiše izgubila svoje zavarovanje za starost.
Niti ni best case zate, ker gre lahko kaj narobe med vama in bo tvoj delež vlaganj težko dokazljiv in malo vreden. Družina lahko potegne skupaj proti tebi.

Best case za vaju – na svoje

Skupaj kupita hišo, se zakreditirata.
Pomagata tašči, ko se bo postarala in potrebovala pomoč. Tudi moževa sestra pomaga. Skupaj doplačujeta za domsko oskrbo, če je potrebno ali pa eden od otrok sprejme taščo v svoj dom. Če ne gre, si tašča zagotovi sredstva s prodajo hiše.
Če ob smrti ostane kaj premoženja, si ga razdelita oba dediča.
Best case za vaju, je tudi best case zate, ker bo premoženje pridobljeno v času skupnega življenja in bo tvoj delež enostavno dokazati.
Best case za vaju je worst case za taščo, ker se lahko zgodi, da tašča ne bo zmogla sama tekočih stroškov in vzdrževanja hiše.

Če pogledam samo z vajinega stališča, ni dileme, kako se odločiti. Na svoje!

Ker pa bo ta odločitev taščo lahko pripeljala v stisko, česar se mož in ti že sedaj zavedata, pa odločitev ni več enostavna.

Vsak od udeležencev bo moral nekaj žrtvovati, vsak bo nekaj dobil. Vse poznaš in veš, ali se tega vsi zavedajo (zavedate) in so na to tudi pripravljeni.

Ena srednja pot pa je morda lahko tale:

Če se da, brez velikih gradbenih posegov in kreditov v obstoječih gabaritih hiše uredite dve bivalni enoti. Kakšna je velikost pritličja in mansarde? Ali v pritličju ni dovolj prostora za ureditev taščine spalnice? Ali je nujna garaža za avto? Ali ne bi bil dovolj nadstrešek? Ali že sedaj živite pri tašči in kako se razumete z njo in moževo sestro?
Po tem scenariju bi sedaj vidva ne vložila preveč in če skupno življenje ne bilo uspešno, lahko še vedno začneta na svoje. Zavedati pa se morata, da bosta svoj dom enkrat morala odplačati in da v bistvu nimata dokončno rešenega stanovanjskega problema in vaju lahko to doleti šele, ko bosta že kar v letih.

[papez46]

Ja, tukaj na forumu je vec mladih, kot pa nas starih ;-)

Jap @medo9, res maš! :wink:
In čisto prav je tako - vsaj meni se zdi tako.

Pa bi tvoj termin "stari" malček korigiral. Leta nenazadnje niso glih faktor, pač pa izkušnje, in termin "starih", bi lahko predelal v pojem "izkušeni".

Seveda pa izkušnje .... :oops: ..... pridejo z leti in kilometrino. Pa naj si bo to v gradbeništvu, ali pa sicer sploh.

Nekateri smo imeli to srečo, da so nam naši "ta stari" ko so kaj delali, to tudi pokazali, razložili in pojasnili. Tako se nam ni bilo potrebno učiti na "lastnih napakah", pa smo kljub temu tu in tam kako naredili.

In fajn je - če lahko kako tako "izkušnjo" prenesemo tudi sedaj na "mladež".

Če seveda kdo to želi ali hoče. Se pa vsak - če mu je tako ljubše - kljub nasvetu odloči drugače in naredi "po svoje".

Kaj čmo - če nekdo dvomi v nasvet, naj naredi po svoje. Če je falil, bo pač ponovil vajo.

So pa takele zadeve, kot jih "prežvekuje" in o njih razmišlja avtorica, tema brez konca in kraja. Vsak ima svojo zgodbo in svoj "vzorec". Katera rešitev - recept - je pravi za njo? Mislim da ga NI. Lahko le iz raznih zgodbic "potegne" kako primerjavo, na koncu pa se bo morala odločiti sama, oziroma se bodo morali odločiti VSI SKUPAJ.

Tukaj pa je keč. V takih "španovijah" je vedno princip - daj/dam. Ni možno samo daj, kot tudi ni možno le dam. Če ni neke vzajemnosti, se prej ko slej nekomu zdi, da je - žrtev.

Pa se barka začne potapljati.

[gregorjanc]

Sej ne vem kaj bi vam porekel na to temo.
Imava midva podobno situacijo, razliko v tem da živiva pri "moji" tašči. V bistvu jo bom čez dober mesec lahko tudi uradno klical tašča :wink: .
Če se vrnem v čas dobrih 5 let pa še nekaj mesecev nazaj, smo začeli pri starših moje bodoče žene razpravljati o tem, da bi prišla živet k njima. Prej sva živela v podnajemniškem stanovanju v Lj, kjer imava tudi še službo. V njihovi hiši sva imela spodaj spalnico in WC, kamor sva zahajala skoraj vsak vikend in tudi pomagala pri raznih opravilih. Naj omenim, da je bila tašča večinoma sama v hiši ker je tast mednarodni šofer.
Sama dva sva začela tuhtati, da v bistvu kar dava za najemnino raje dava za kredit in tako se je začela predelava pritličja hiše v eno veliko stanovanje, seveda z ločenim vhodom (vse to seveda samo z ustnim dogovorom-nič ni še najinega). Osrednje stopnišče smo pustili, da se lohka še zmer v #copatih# sprehajamo. V tem času je kredit že poplačan, tak da sva še vedno na boljšem kot nekje v podnajemniškem stanovanju. Vse stroške hišnih položnic in kar se tiče skupnega vzdrževanja hiše si delimo na pol (to smo že na začetku takoj razjasnili).
Seveda so tudi pri nas slabi in dobri dnevi, ampak vse to rešujemo s pomočjo pogovorov. Lahko rečem, da sta nama dala precej proste roke in si lahko urejava življenje po svoje (kar opažam, da v 80% drugje ni tako enostavno). Glede na več dobrih strani skupnega življenja sva se odločila, da ostaneva tukaj in vseverjetneje začneva drugo leto z izdelavo mansardnega stanovanja. Najin pogoj je seveda da najprej uredimo vse papirje ter dorečemo kako bo z ženino sestro (kaj bi ona zahtevala), katera živi v tujini. Ko in če bomo vsi soglasni in zadovoljni pa začneva z dogradnjo. Do takrat pa naj raje denar počiva na banki.

[čukimuki]

Jaz si niti ne predstavljam življenja v hiši s starši kaj šele s taščo. Pa da ne bo narobe razumljeno nismo skregani. Smo se tudi že pogovarjali o tem.
Starši so v penziji in si želijo svoj mir. Res je da jim je všeč, ko jih obiščejo vnuki in so pri njih na počitnicah, vendar ne vem kako bi prenašali vsakodnevno tekanje otrok, poslušanje glasbe, itd... če bi mi živeli v mansardi.
Starši imajo čas in vidijo delo okrog hiše drugače kot mi, ki smo v službi skoraj cel dan in na koncu bi izgledalo, da nič ne naredimo pri hiši oz. okoli hiše.
In na koncu občutek, da nisi na svojem ni prijeten.
Raje smo bili podnajemniki in živeli svoje življenje in ohranili dobre odnose s starši do sedaj, ko smo pod svojo streho na svojem.
Pa v hiši imamo predvideno tudi sobo, za starše, če nebi več mogli skrbet sami zase, do takrat pa naj uživajo svoj zaslužen mir in razvajajo vnučke.