[karantanka]

Meni je pa včasih žal da po osnovni šoli nisem šla za keramičarja al pa kakšen podoben poklic, ker bi že vsaj deset let bila v svoji hiši. Tako sem pa študirala, zdej pa delam za velik manjši denar kot delajo nekateri šalabajzerji, ki so mi hodili po hiši. Sicer vsi stokajo, ampak hudega ni pa nobenemu, vsi imajo lepe hiše, dobre avte, eksotične počitnice ... Če bom imela kdaj svoje otroke jih bom razmeroma zgodaj začela podpirat k odhodu na svoje oz. jih bom bolje naučila delati z denarjem kot so moji starši mene.

[Strelka]

ja zelo optimistična ocena :lol: ...

... sem napisala kar dolg odstavek, pa sem ga zbrisala, ker se mi zdi, da se nimam za kaj tu neki zagovarjat. Če nekomu paše, da gre pri rosnih 18ih od doma, da namesto "brezskrbnih" študentskih let izbere dnevni študij in nočno delo ali celo kar opusti študij in gre samo na delo ...mu že tako paše, ali pa so ga razmere v družini v to prisilile ... Mi smo se imeli doma blazno fajn, še vedno se večkrat na teden vračam tja in mami je jokala ko sem se selila, pa čeprav samo 20km stran ... pa nisem zdaj ena razvajena rit, ki je visela doma tako dolgo, ker ji je bilo fino ker ji je mamica vse k riti prinesla ... ni šans ... sem si sama prala, likala in kuhala za vse, plačevala večino računov in poleg tega imeal še čas za dokaj breskrben študij in ni mi hudo da je bilo tako.

Seveda se ni treba zagovarjat. Si pa v prvem postu napisala, da si imela BLAZNO ŽELJO it od doma, pa se ni izšlo.
Me pa zanima, pri kateri oceni sem bila optimistična.

[Strelka]

Jaz sem napisal, da otroke čimprej do lastnega kruha in nato noga v svet, kar pomeni, da najprej čimvišjo in čimboljšo izobrazbo za sposobnost posameznika, ki mora iti skozi v skoraj rednem roku in nato v službo (magari za določen čas ali preko študenta za poln delavnik). Šele nato mora iz hiše. Če pa gre prej na lastno željo pa še boljše.

Če pa še namesto, da zidaš ne vem koliko kvadratov hiše za otroke ta denar daješ na stran, morda lahko otroku celo kupiš prvo mini in staro stanovanje ali pa mu pri tem izdatno pomagaš, da ga lahko osamosvojiš. Midva zidava hišo s 120 m2 neto površine (dve kopalnici, kuhinja/dnevna/jedilnica in tri sobe) samo za naju. Trenutno smo 4 članska družina, zgleda pa da bomo kmalu 6 članska, pa bo vseeno čisto dovolj prostora. Verjetno se bomo še rajši imeli ko se bomo morali malo stisniti in bolj usklajevati.

No, v Sloveniji se pač razmišlja drugače. Je pa res absurdna situacija: velika, 200 plus kvadratov velika hiša, starši in dva odrasla otroka. Oba zaposlena, ampak ker je pri nas težko prit do strehe nad glavo, živita še doma.
Pa če bi to hišo prodali? Starša imata dovolj dvosobno stanovanje in ostane nekaj keša za lažji začetek. Ne vem, če sploh kdo razmišlja tako.

Jaz se bom odselila od otrok, ko bodo na faksu, če se ne bodo oni od mene.

[Anja]

ja zelo optimistična ocena :lol: ...

... sem napisala kar dolg odstavek, pa sem ga zbrisala, ker se mi zdi, da se nimam za kaj tu neki zagovarjat. Če nekomu paše, da gre pri rosnih 18ih od doma, da namesto "brezskrbnih" študentskih let izbere dnevni študij in nočno delo ali celo kar opusti študij in gre samo na delo ...mu že tako paše, ali pa so ga razmere v družini v to prisilile ... Mi smo se imeli doma blazno fajn, še vedno se večkrat na teden vračam tja in mami je jokala ko sem se selila, pa čeprav samo 20km stran ... pa nisem zdaj ena razvajena rit, ki je visela doma tako dolgo, ker ji je bilo fino ker ji je mamica vse k riti prinesla ... ni šans ... sem si sama prala, likala in kuhala za vse, plačevala večino računov in poleg tega imeal še čas za dokaj breskrben študij in ni mi hudo da je bilo tako.

Seveda se ni treba zagovarjat. Si pa v prvem postu napisala, da si imela BLAZNO ŽELJO it od doma, pa se ni izšlo.
Me pa zanima, pri kateri oceni sem bila optimistična.

Želja je bila seveda velika ... smo skupaj s sošolci iz gimnazije sanjali, da bi najeli skupaj eno večje stanovanje v Ljubljani in uživali svobodo ... no pa sem doma povedal za svoje namire in me je mami postavil ana realna tla in povedala da ona dveh gospodinjstev ne more finančno vodit, še enega komaj ... jaz pa takrat nisem imela ne štipendije in ne drugega dela, kot počitniško in tako je bilo še cel prvi letnik faksa ... no potem se je v 2. letniku situacija popravila a še vedno ne do te mere, da bi si bila sposobna sama gospodinjstvo vodit, po drugi strani pa tudi doma nisem čutila nekega hudega nadzora, ki bi mu rada zbežala.
A kateri del tvoje ocene je bil optimističen ... jah tako na splošno nobeden (ok, najemnina 200€ je malo optimistična no) ... samo ko začneš vsem predvidenim stroškom prištevat še vse nepredvidene stroške čez mesec pa prideš tja kjer ni muh ...

[firefly]

Da se še jst oglasim skoraj da v bran Anji

Tudi sam sem še (zaenkrat) samski in živim pri starših. Malo pri mojih, malo pri njenih

Zakaj? Pri mojih starših imamo stanovanje veliko 80m2. 3je mulci, jst že v službi nekaj let, mlajši brat piše diplomo in dela študentsko, najmlajši še v osnovni šoli. Ko sem bil na faksu sem si dobil stanovanje v Kopru. 80 EUR + stroški. Super poceni. Stanovanje 60m2, notr 6 študentov. No, 2 študentki in 4 študenti :lol: . Z delom ob študiju sem zaslužil nekje 300-400 EUR na mesec. Starši mi niso zmogli dati niti otroškega dodatka, pa še kaj sem jst dodal vsakih par mesecev. Avto je bil obvezen že takrat. Star podrt avto s katerim ni bilo stroškov. Bilo je lepo dokler je trajalo.

Zdaj zaposlen, redna služba prinese 600 EUR na mesec. Avto je 3 leta star, obrok kredita še teče. Kilometrine je na leto ogromno. Brez dodatnega popoldanskega dela ne bi niti odplačal stroškov in kredita za avto, je pa res da se ne trudim prav veliko z šparanjem Ampak na morje grem v kamp prikolico od staršev, na smučanje v slo 1 dan na leto tolk da si mišice premigam, ostalega turizma pa se ne grem. No, razen rednih izletov z avtom po sloveniji...

Bil sem že takoooooo blizu tega da greva v stanovanje. Poceni zadeva. Ampak še to bi mi zneslo (če bi sploh zneslo) samo če bi 4 ure na dan oddelal pri lastniku (namesto najemnine in stroškov). Ko sem 2 tedna samo računal sešteval in vzdihoval, sem se fajn posvetoval še s starši. Mojimi in njenimi. Na koncu smo se strinjali da mogoče pa le ni tako pametno delat ko vol, zapravit čisto vse kar imaš, ter imeti čisto nič sigurno prihodnost. Nikoli ne veš kaj se z službo lahko zgodi.

Če ni možnosti finančne podpore staršev, in ni dobre službe, potem so sanje o svojem placu samo to. Sanje.

Midva imava sobo-spalnico na drugače neobdelani mansardi pri njej ki je prenizka za stanovanje. Važno da je postelja, kauč, ter star laptop ki poganja filme serije in muziko.

Sanje so... 500 m2 parcelca na samem, in postavitev 120 m2 hiške... Ja, motivacija za popoldansko delo je Ko konča moja pupa pravo in začne služiti mogoče vendarle...

[karantanka]

Izkoristi to, da si lahko doma. Šparaj, šparaj in še enkrat šparaj, vmes pa delaj. Na tak način sva midva prišla do hiše. Seveda brez kredita tudi ni šlo.

Dopusta nisva imela že enih pet let, za oblečt si kupiš kombinezon in delavske rokavice, saj drugega za okrog zidarije ne potrebuješ. :lol: No, lahko bi šla tudi na dopust, sam bi se dela potem zaradi enega tedna uživanja zavlekla, kar pa nisva hotela, saj je bila želja po samostojnosti prevelika.

[kremenček]

Firefly,

kot ti je že rekla Karantanka, šparaj(ta), dokler si (sta) pri starših. Verjemi, da lahko sedaj največ prihranita, če bo še pupa delala, bosta več in hitreje varčevala.

Midva sva šparala vsak zase, še preden sva se spoznala, nekaj malega. A bila je neka osnova. Ko sva se poročila, sva kupila enosobno stanovanje, nekaj izposodila, nekaj na kredit. Čez tri leta sva šla že v dvosobno stanovanje, še enkrat čez tri leta pa v 2+2 stanovanje. Verjemi, da je bilo vedno lažje našparati za malce večje stanovanje kot takoj kupiti večjega in se zadolžiti. Ali pa takoj v gradnjo hiše.

Midva šele sedaj pri začetnih štiridesetih gradiva, pa še to bolj za naju kot za otroke. A gre nekako.

Se pa strinjem, ko praviš, da bi ti najemniško stanovanje samo začasno rešilo problem. Midva sva se zavestno odločila za kredit, ker če greš v najemniško stanovanje, nikoli ne privarčuješ toliko, kot bi v svojem stanovanju. V vsakem primeru je po poplačilu kredita (ali pa že prej) stanovanje tvoje in je dobra iztočnica za naprej.

lp

[Švas_mojster]

@firefly dobro si napisal :wink: ......kot že napisano....če nekaj ne podeduješ je zelo težko takoj iti na svoje....seveda lahko greš na svoje npr. za podnajemnika.....ampak glede nato kako visoke so najemnine tudi to ni glih neko dostojno življenje-bolj životarjenje...pa nismo vsi študirani pa z dobrimi službami z npr. 1.500eur mesečne plače.....pa tudi vsi otroci ne gredo študirat...enostavno ni vsak za študij...eni smo za delat.....zatorej je to posploševanje brezveze....pa tudi to je treba gledat...leta nazaj so bile cene nepremičnin precej nižje(da ne omenjamo jazbinškovega zakona,ki je vsaj po mojem mnenju pripomogel da je skromen človek prišel končno ugodno do svoje nepremičnine....seveda so se nekateri nesramno okoristili...ampak dobro...vedno se je kradlo in vedno se bo)...bilo delo cenejše(plače pa so bile tam tam kot danes)....sedaj pa?......za 100.000eur pufa je treba npr. 20 dolgih let plačevat po 600eur na mesec.....600eur je vsaj zame velik zalogaj.....pa spet sigurnost da boš lahko 20 let plačeval in seveda ŽIVEL in si tudi kaj privoščil....ne pa samo garal kot konj.....saj ne rečem je treba delat...ampak je treba tudi vživat...še posebaj slednje ....zatorej sem mnenja da če je možnost nekaj vstvariti skupaj s starši....le naprej....npr. stanovanjska hiša(starši spodaj,mladi zgoraj).....v veliko primerih funkcionira....pa še pomagaš si eden drugemu(seveda ne vtikovanje v zasebnost drug drugemu)....se da zelo lepo živet tudi staro in mlado skupaj.....ločeni vhodi seveda :wink: ...verjetno marsikdo tako živi tukaj na forumu

[Anja]

....se da zelo lepo živet tudi staro in mlado skupaj.....ločeni vhodi seveda :wink: ...verjetno marsikdo tako živi tukaj na forumu

Mi trije živimo tako in je prav fletno ... v.d. tašča in tast sta špica ... bi prej mojga menjala kot pa njiju :lol:

[pokrovka]

....se da zelo lepo živet tudi staro in mlado skupaj.....ločeni vhodi seveda :wink: ...verjetno marsikdo tako živi tukaj na forumu

Mi trije živimo tako in je prav fletno ... v.d. tašča in tast sta špica ... bi prej mojga menjala kot pa njiju :lol:

Točno tako. Če imajo mladi ločene vhode in še po možnosti ločene vse inštalacije, potem res ne vidim problemov za kreganja. Najprej pa se začnejo težave pri položnicah, vse ostalo pa pride za tem.

Priporočam vsem mladin, da ne bežijo od doma, ampak, naj si že v štartu ločijo vse kar je možno. Večina nas ima hiše večje, kot jih potrebujemo na starost, vzdrževanje je drago. Če pa sta dve familiji pri hiši pa se stroški delijo. Samo pravilno se je treba lotiti zadeve. Pa za ločene vhode in inštalacije ne sme biti škoda denarja, dolgoročno se to gotovo obrestuje v zdravih in prijateljskih odnosih med starimi in mladimi.

[Anja]

Točno tako ... mi imamo vse ločeno (vhod, plin, elektriko, vodo, smeti, ...) pa vsak mesec se daje nek znesek v skupni fond za vzdrževanje hiše (recimo za streho, fasado, itd).

Je pa res pri takem načinu življenja imet spoštovanje do sosedov in njihove zasebnosti. Je bilo pri nas tako, da ko je prišla tamala na svet je tašča enkrat prišla v stanovanje tako, da je samo potrkala in vstopila (pač ni hotela tvegat, da bi tamalo zbudila) ... no pa ji je moj rekel, da zvonci so z namenom in da se bo tamala pač mogla nanje navadit ... no in odtakrat naprej tut če samo potrka, počaka pred vrati, da ji prideva odpret ... no samo po drugi strani je pa bilo mojmu čisto logično, da ko gremo dol na kafe, s svojim ključem odklene stanovanje svojih staršev ... no tuki sem pa jaz njemu lepo rekla, da če želi da njegova mami spoštuje našo zasebnost, naj tut on spoštuje njihovo in od takrat naprej tut on pozvoni in počaka, da mu mami odpre :wink: ... no to je bil največji "incident", ki se je v zadnjih 3h letih zgodil na račun skupnega bivanja .

[Švas_mojster]

Tako je @Anja 8) ....obvezno potrkat en drugemu ne pa kar uletet noter

[Pogumna]

Zanimiva tema. Me zanima, kako je s tem po več kot 10 letih.

Jaz sem sem ob ločitvi dobila na izbiro parcelo ali stanovanje. In sem se odločila za parcelo. Zdaj je na njej hiša in niti pod približno ne obžalujem odločitve. Res pa je, da sem v času gradnje kar nekajkrat slišala komentarje izvajalcev v smislu: kako boste zgradili hišo, če ne veste, kaj je to.

No, pa mi je vseeno uspelo.

[kadotr]

Si se potrudila, je bilo težko in je šlo. Bravo.